Če smo že kdaj bili prisotni, kjer je potekal konjeniški tabor, potem vemo, da je to več kot pa samo to, da se naučimo jezditi. Je posebna izkušnja, ki povezuje človeka, naravo in žival v nekaj čarobnega in lepega. Moramo vedeti, da je sam kraj poseben, že sam vstop v hlev, ko zavohamo vonj sena, vidimo to toplino konj in njihovo moč, se svet počasi umiri. Enostavno če tudi stopimo v konjušnico znervirani in slabe volje, kar kmalu začutimo drugo energijo in se umirimo.
Zato konjeniški tabor ni samo jahanje, temveč celotna slika skrbi za konja. Naučijo se čiščenja, krtačenja, priprave opreme do razumevanja, kako konj čuti in razmišlja. Tukaj ne gre za tekmovalnost in borbenost, tukaj gre predvsem za odnos, ki ga je potrebno postaviti na prvo mesto. Tukaj je potrebna potrpežljivost, zaupanje, ki ga konjeniški tabor gradi vsaki dan posebej. Če želimo naprimer osebno rast, je konjeniški tabor idealna priložnost. Trenutki ko se prvič srečamo s konji, nam ostane za vedno.
Lahko so srečni ljudje, ki bivajo v krajih kjer je konjeniški tabor. Če bi sama živela kje blizu, bi sigurno otroke vzpodbujala, da gredo na tabor. Tukaj so resnično pomembne dobre vrednote in prav je, da si otroci to spoznali. Poznam očeta, ki je imel močne težave s sinom, potem pa ga je vpisal v konjeniški tabor iz obupa, ker ni vedel več, kako in kaj naj se pogovarja. Povedal je delavcem v konjušnici, da je sin slabe volje in da naj mu javijo če bodo težave. No, oče je čakal klic, ki ga pa ni bilo. Ta sin je bil ekraten, bil je dober, priden, povezal se je s konji in še danes jaha. Od takrat naprej je tudi odnos z očetom bil veliko lepši. To so te močne zgodbe, ki jih lahko pišejo samo konji.