Ko rak poseže v vaše življenje

Včasih nas novice šokirajo, ko za nekoga slišimo, da je bolezen rak zavladala v njegovem telesu. Takrat se malo ustavimo, premislimo, cenimo ker smo zdravi, po navadi pomislimo nase in se nam ta oseba smili, a pomagati ji ne moremo. Sama sem bila šokirana, ko sem zvedela, da ima ena mama od prijateljice verjetno raka.

Ko mi je to povedala, enostavno nisem znala odreagirati, tako sem bila šokirana, ko je rekla, da je že prebolela raka in da sej e sedaj verjeno vrnil, da čakajo na izvide. Ko sem pomislila, na to mamo, kako je vedno bila pozitivna, nasmejana, pripravljena na pogovor in kaj vse je skrivala v sebi, z čim vse se je bojevala, s kakšnimi čustvi, kako je mogla biti boga, ko je rak zavladal v njenem življenju. Videlo se ji je, da ni oseba, ki bi obupala. Prijateljica mi je to tudi potrdila, da je pri prvi bolezni bilo težko predvsem zanjo in druge, ona sama pa se ni smilila sama sebi. Ni hotela pomoči, vse je hotela narediti sama, sama skrbeti zase, kajti dala je vedeti, če bo sedaj obležala, potem ne bo dobro.

Tako je rak izginil, vendar je morala hoditi na preiskave redno, no sedaj pa so izvidi spet slabi, ne vedo še, kje se je rak pojavil, vendar izvidi ne kažejo dobro.

Kasneje sem en dan srečala to babico, kako je korajžno hodila proti meni, se smejala, jaz pa nisem mogla iz sovje kože, da se mi ne bi smilila, premišljevala sem, kaj vse se rojeva v njeni glavi, koliko skrbi, kako težko ji mora biti, kajti rak se je vrnil. Ona pa dobre volje še pove, da hodi na preiskave, da se je nekaj dogaja in da upa, da ni spet rak. Kako zmore si mislim, ko jo gledam v oči, najraje bi jo objela in ji rekla, da bo vse ok. 

Mravljinci v rokah niso popustili

Danes vem, da so mravljinci v rokah bili vzrok moje nove službe, takrat pa se mi še sanjalo ni. Moja prejšnja služba je bila dinamična, vendar pa me je dušil urnik. Že kar nekaj časa, sem razmišljala, da bi zamenjala, vendar saj veste kako je to, da službe danes ne dobiš ravno vsak dan. Tako sem malo gledala oglase, pošiljala prošnje in res so potrebovali v enem podjetju eno osebo za delo, pa sem šla na razgovor, kateri je bil uspešen, takoj v ponedeljek sem že seznanila moje nadrejene, da bom končala.

Če bi takrat vedela, da grem na slabše in mi bodo mravljinci v rokah krojili dneve bolečin, ne bi nikoli zamenjala. Vedela sem zase, da nisem ravno navajena sedeti 8 ur za računalnikom, vendar sem se bolj ukvarjala z hrbtom, kot pa z rokami. Samo podjetje je bilo v redu, tudi delo je bilo v redu, mene pa so mravljinci v rokah začeli skrbeti. Vsak dan sem jih čez nekaj časa čutila, en dan bolj, drugi dan manj. Lahko rečem, da sem včasih prav težko od delala 8 ur, ker so me roke res bolele. 

Sprva nisem vedela kaj se dogaja, nekako sem si mislila, da se morajo roke, tega položaja navaditi in da je to. Na kar so bile bolečine vse večje, prišlo je tako daleč, da sem morala do zdravnika. Zdravnik pa mi je takoj povedal, da imam sindrom karpalnega kanala. Takrat nisem vedela o čem govori, mravljinci v rokah pa niso popustili.

Njegova razlaga je bila preprosta, da so se mi vnela tkiva in po mojih besedah, se mu je zdelo čisto normalno, ker sem menjala službo in sedaj moje roke delajo 8 ur v takem položaju, ki ga prej niso bile vajene. 

Ker so bile bolečine in mravljinci v rokah tako hudi mi je predpisal opornico, ki pa sem jo morala nositi predvsem ponoči, da se zapestje ne nagiba.