Zamenjali smo stari kopalniški blok za novi

Pri nakupu stanovanja smo imeli srečo, kajti našli smo lepo, veliko stanovanje, na lepi lokaciji, po kar ugodni ceni. Notranjost nas je zanimala predvsem po tem, kako so ohranjeni zidovi, kakšne kvalitete so, videli smo da je kopalnica slaba, kopalniški blok star in grd, kuhinja je bila stara, vendar kvalitetna. Kar hitro smo potrdili nakup in začeli z deli. 

Ker smo imeli to srečo, da smo lahko živeli še na drugi lokaciji in sproti urejali to novo kupljeno stanovanje. Zamenjali smo celotno pohištvo, kuhinjo smo ohranili isto, ker je bila res kvalitetna, tako, da če bi šli v nakup nove, bi kupili slabšo. Velik strošek za nas je bila kopalnica in kopalniški blok, vendar kopalnica je bila res v slabem stanju in potrebna je bila celotne obnove. 

Sprva si nisem niti predstavljala, kako presenetljivo lepo je prišla nova, piko na i pa je naredil kopalniški blok, ker smo izbrali res velikega in modernega. Sprva sem sama hotela iste velikosti, kot je bil že prej, ker sem videla, da bi bilo tako najmanj dela, gledala sem iz praktičnega vidika, drugi pa so vedeli, kako lepo bo prišel veliko večji kopalniški blok, kako praktičen bo in kako bo kopalnica dobila z njim moderno podobo.

Še danes imam najraje kopalnico, ker je kopalniški blok fenomenalen, vsako jutro se z veseljem pred njim urejam, ker je dovolj prostoren, zraven se mi lahko pridruži še mož, pa mi čisto nič ne smeta, ker imava oba dovolj prostora. Zdaj vem, kako zelo pomemben je kopalniški blok, da je modern in velik, to je dobitna kombinacija, če želite lepo in praktično kopalnico. 

Najboljša investicija v tem stanovanju je bil novi kopalniški blok, vsaka ženska je vesela in dobro počuti v kopalnici, če ima dovolj prostora za svoje kozmetične izdelke. Kajti še kako dobro vemo, da pri malem kopalniškem bloku po navadi pada vse na vse strani.

Meditacija mi je pomagala premagati bolečine v prsih

Ko se človek enkrat začne vrteti okoli slabega počutja in še sam ne ve kje je izvor je najtežje. Ja, veliko ljudi  pravi, da jim je meditacija v takem stanju veliko pomagala, da so se boljše počutili in zaživeli boljše življenje. Vsak, ki se srečuje z slabim počutjem na dolgi rok ve, da mora nekaj spremeniti čimprej, ker drugače bo njegovo počutje vedno slabše.

Sama sem začela opažati, da moja bolečina v prsih ni več samo občasna, ampak je prisotna vsak dan. To me je dobesedno prestrašilo in prav zaradi straha, se mi je zdelo, da je bolečina bila še večja. Vedela sem, da je pri meni veliko psihičnega izvora in tako sem tudi vedela, da bi mi meditacija še kako prav prišla. A problem se je pojavil, kako si vzeti čas za to. Enostavno sem vedela, če tudi se bom vpisala v kašno skupino, bom hodila le kratek rok, ker ne bom imela časa. Tako sem vedela, da je meditacija moja rešitev, vendar doma. Ker pa o meditaciji nisem vedela popolnoma nič, sem se odločila, da si plačam določene ure meditacije in potem to nadaljujem sama doma.

Moje bolečine v prsih so bile še vedno pristne. Prav spominjam se, kako je prva meditacija vplivala name, ko sem začela pravilno dihati in ko sem se bala vdihniti globoko, da me bo v prsih preveč zabolelo. Ni me zabolelo, dalo pa mi je nov občutek, da sem se umirila in spoznala, kako sem v slabem telesnem in duševnem stanju, polna strahov in nezaupanja. To je bil moj prvi korak, da se znebim strahov in nezaupanja. Po plačani meditaciji sem nadaljevala sama doma, še danes je meditacija prisotna vsak dan, brez nje ne morem več. Naučila me je ogromno, kako živeti, kako dihati z polnimi pljuči, bolečina iz prsi pa je počasi in za vedno izginila. Ja, prav meditacija me je rešila bolečine, nobeden zdravnik. 

Ko rak poseže v vaše življenje

Včasih nas novice šokirajo, ko za nekoga slišimo, da je bolezen rak zavladala v njegovem telesu. Takrat se malo ustavimo, premislimo, cenimo ker smo zdravi, po navadi pomislimo nase in se nam ta oseba smili, a pomagati ji ne moremo. Sama sem bila šokirana, ko sem zvedela, da ima ena mama od prijateljice verjetno raka.

Ko mi je to povedala, enostavno nisem znala odreagirati, tako sem bila šokirana, ko je rekla, da je že prebolela raka in da sej e sedaj verjeno vrnil, da čakajo na izvide. Ko sem pomislila, na to mamo, kako je vedno bila pozitivna, nasmejana, pripravljena na pogovor in kaj vse je skrivala v sebi, z čim vse se je bojevala, s kakšnimi čustvi, kako je mogla biti boga, ko je rak zavladal v njenem življenju. Videlo se ji je, da ni oseba, ki bi obupala. Prijateljica mi je to tudi potrdila, da je pri prvi bolezni bilo težko predvsem zanjo in druge, ona sama pa se ni smilila sama sebi. Ni hotela pomoči, vse je hotela narediti sama, sama skrbeti zase, kajti dala je vedeti, če bo sedaj obležala, potem ne bo dobro.

Tako je rak izginil, vendar je morala hoditi na preiskave redno, no sedaj pa so izvidi spet slabi, ne vedo še, kje se je rak pojavil, vendar izvidi ne kažejo dobro.

Kasneje sem en dan srečala to babico, kako je korajžno hodila proti meni, se smejala, jaz pa nisem mogla iz sovje kože, da se mi ne bi smilila, premišljevala sem, kaj vse se rojeva v njeni glavi, koliko skrbi, kako težko ji mora biti, kajti rak se je vrnil. Ona pa dobre volje še pove, da hodi na preiskave, da se je nekaj dogaja in da upa, da ni spet rak. Kako zmore si mislim, ko jo gledam v oči, najraje bi jo objela in ji rekla, da bo vse ok. 

Mravljinci v rokah niso popustili

Danes vem, da so mravljinci v rokah bili vzrok moje nove službe, takrat pa se mi še sanjalo ni. Moja prejšnja služba je bila dinamična, vendar pa me je dušil urnik. Že kar nekaj časa, sem razmišljala, da bi zamenjala, vendar saj veste kako je to, da službe danes ne dobiš ravno vsak dan. Tako sem malo gledala oglase, pošiljala prošnje in res so potrebovali v enem podjetju eno osebo za delo, pa sem šla na razgovor, kateri je bil uspešen, takoj v ponedeljek sem že seznanila moje nadrejene, da bom končala.

Če bi takrat vedela, da grem na slabše in mi bodo mravljinci v rokah krojili dneve bolečin, ne bi nikoli zamenjala. Vedela sem zase, da nisem ravno navajena sedeti 8 ur za računalnikom, vendar sem se bolj ukvarjala z hrbtom, kot pa z rokami. Samo podjetje je bilo v redu, tudi delo je bilo v redu, mene pa so mravljinci v rokah začeli skrbeti. Vsak dan sem jih čez nekaj časa čutila, en dan bolj, drugi dan manj. Lahko rečem, da sem včasih prav težko od delala 8 ur, ker so me roke res bolele. 

Sprva nisem vedela kaj se dogaja, nekako sem si mislila, da se morajo roke, tega položaja navaditi in da je to. Na kar so bile bolečine vse večje, prišlo je tako daleč, da sem morala do zdravnika. Zdravnik pa mi je takoj povedal, da imam sindrom karpalnega kanala. Takrat nisem vedela o čem govori, mravljinci v rokah pa niso popustili.

Njegova razlaga je bila preprosta, da so se mi vnela tkiva in po mojih besedah, se mu je zdelo čisto normalno, ker sem menjala službo in sedaj moje roke delajo 8 ur v takem položaju, ki ga prej niso bile vajene. 

Ker so bile bolečine in mravljinci v rokah tako hudi mi je predpisal opornico, ki pa sem jo morala nositi predvsem ponoči, da se zapestje ne nagiba.