Nedelja zjutraj. Odpravim se na bližnje nogometno igrišče, kjer s prijatelji vsako nedeljo igramo nogomet. Po nogometu se druščina odpravi še na bolšji sejem, kjer spijemo zasluženo pijačo ali pa dve. Včasih tudi tri. Potem se odpravim na sprehod po sejmu, kjer lahko kupiš vse od rjavega zvitega žeblja do novega avta. Vedno se najde za vsakega nekaj. Jaz se navadno ustavim na stojnicah okoliških kmetov in kupim kakšno domačo zelenjavo ali pa kakšno domačo salamo. Potem se odpravim proti domu. Vmes se ustavim še avtopralnici, da operem in posesam še svojega jeklenega konjička. Domov pridem vedno pravočasno, da ujamem še nedeljsko kosilo. To se skoraj ne sme zamuditi, da ni ognja v strehi. Po kosilu pomagam pomiti in pospraviti posodo, obvezna nedeljska kavica na balkonu. Popoldan pa prosto po Prešernu. Vedno si kaj najdeva. Včasih ležanje na kavču in gledanje televizije, včasih sprehod po mestnem parku, včasih pa obisk pri prijateljih ali starših. Danes se odločiva, da greva v kino. In to v nedeljsko matinejo, da zvečer ne bova prepozna.
Ogledala si bova animirano pravljico o Rdeči kapici. Najnovejša verzija in v domačem jeziku. Tako, nekaj lahkega za nedeljo popoldan. Do kina se odpraviva kar peš. Bo kar pasalo po obilnem kosilu. Pri blagajni kupiva zraven vstopnic še vsak svojo porcijo kokic in pijačo in se počasi odpraviva v kino dvorano. Zanimivo, da nisva edina odrasla, kot bi človek pričakoval glede na to kaj se bo vrtelo na filmskem platnu. Dvorana se počasi napolni, luči ugasnejo in predvajanje se začne. Med samo risanko me zmanjka in začutim njen komolec v mojih rebrih. Upam, da nisem zasmrčal. Napnem vse sile in ostanem buden do konca. Malček jezna me kasneje povabi še na kepico sladoleda in mahneva jo proti domu. Še ena čudovita nedelja je za nami.