Življenje vsakemu piše svojo zgodbo in vsi se borimo, da bi bili srečni mi in naša družina, nekaterim uspe, nekateri se zlomijo, nekateri pa celo življenje garajo. Moja sestra je naredila veliko spremembo, ker so bile nepremičnine Koper zanjo predrage, se je preselila na gorenjsko, kjer si je lažje kupila stanovanje.
Že sama sem bila precej žalostna, ko je sporočila to novico, kajti 15 let življenja na obali, ne moreš kar tako vreči stran, ker si ne moreš privoščiti nepremičnine Koper in ker želiš končno imeti nekaj svojega. Namreč živela je kot podnajemnica in kasneje zanosila, vse skupaj se ji je zamerilo in želela je sovji družini nuditi dom, ker pa z možem nista mogla kupiti nepremičnine Koper, ker so bile za njiju predrage in nista želela več biti podnajemnika, sta se odločila, da obalo zapustita. To je bil šok za vse nas, jaz sem čutila, da to ni pravilna odločitev in jo skušala pregovoriti, naj ostane na obali raje podnajemnik, kot pa da sili v en kraj, ki ga dobesedno ne pozna.
Pa sta šla z otrokom živet v Kranj, kjer sta kupila vrstno hiško. Nekaj časa je bila srečna, potem pa vedno manj. Tega ni hotela priznati, dokler je ni tako zlomilo, da pa je rekla, da enostavno ne more tukaj živeti, ker se ne počuti in ker se trudi že dve leti in ni sprememb, se ji bo zmešalo. Če bi ona takrat prišla do nepremičnine Koper bi danes živela srečno življenje, tako pa je vsa nesrečna, mož zmatran od vožnje na delo, otroci so pač prilagodljivi. Včasih je boljše, da živimo bolj skromno in smo srečni, kot pa da delamo korake, ki že v srcu čutimo, da to ni to, tako bi pri njej bilo veliko boljše, če bi najela nepremičnine Koper ali pa kupila garsonjero na obali, kajti sigurno bi bila še danes srečna. Sedaj pa lahko samo čakam, kdaj bo naredila korak naprej in se preselila nazaj.…