Ko danes pomislim na srednjo šolo, se mi najprej prikaže ena beseda – splošna matura. Tisti strašljivi, a hkrati pričakovani konec vsega. Meseci priprav, ure vaj, zvezki z označenimi odstavki in tisti občutek, da se z vsakim testom odloča prihodnost.
Pri nas v razredu smo o splošni maturi začeli govoriti že v tretjem letniku. Najprej je zvenelo daleč, nekaj, kar bomo opravili mimogrede. Potem pa se je začelo resno – maturitetni tečaji, eseji, predavanja o pravilih, in seveda, tisti večni pogovori o tem, kdo se bo kam vpisal. Mene je najbolj skrbelo pisanje eseja. Ura in pol časa, tema, ki jo izžrebaš, in popolna praznina v glavi – to je bil moj največji strah.
Ko je splošna matura končno prišla, sem bila vznemirjena in hkrati pomirjena. Prvi dan sem komaj spala, a ko sem sedla za mizo in odprla knjižico z vprašanji, je napetost izginila. V tistem trenutku sem dojela, da vse, kar sem se učila zadnja štiri leta, zdaj počasi prihaja na plano.
Najlepši del je bil konec. Ko smo po zadnjem izpitu stali pred šolo, se smejali in delili vtise, sem vedela, da je za nami nekaj velikega. Splošna matura ni bila samo preizkus znanja, bila je prelomnica. Naučila me je discipline, potrpežljivosti in tega, da se stres sčasoma vedno umiri.
Ko so prišli rezultati, sem se bala odpreti kuverto. Srce mi je razbijalo, roke so se tresle, a ko sem zagledala številke, sem se samo nasmehnila. Ne zato, ker bi bile popolne, ampak ker sem vedela, da sem dala vse od sebe.
Danes, nekaj let kasneje, razumem, da splošna matura ni konec, ampak začetek. Takrat se zdi največji izziv na svetu, a kasneje ugotoviš, da te pripravi na življenje – na izpite, ki jih ne napovedo in na trenutke, ko moraš zaupati vase.
Ko danes slišim dijake, ki paničarijo, se samo nasmehnem. Povem jim, da bo šlo. Ker gre vedno. Splošna matura je le ena postaja na poti, ki se šele zares začne po njej.…